Zelena narava, toplo sonce in rožice oznanjujejo, da se približuje poletje. Prvomajski prazniki so kot nalašč zato, da jo nekam mahneva. Vendar kam? Morje bova še za nekaj časa prestavila in bova šla rajši nekam, kjer bo malo manj turistov. Pa pojdiva v hrvaški nacionalni park Plitvička jezera, sva sklenila.
Za prenočitev sva si izbrala olimpijsko vas Bjelolasica na Hrvaškem. Naselje je umaknjeno od dnevnega vrveža ter je obdano s čudovito naravo. Ravno prav za športni oddih in počitek. Bjelolasica je sicer namenjena zimskim športom, vendar je vredna ogleda tudi, ko sneg skopni. Priporočava jo predvsem kolesarjem, saj nudi veliko izzivov v obliki okoliških hribov.
V soboto zjutraj sva se polna pričakovanj odpravila v najstarejši nacionalni park v jugovzhodni Evropi in največji nacionalni park na Hrvaškem, v Plitvice. Ko sva prispela v park sva si morala najprej izbrati pot, po kateri bova hodila. Poti so različno dolge in različno zahtevne, od 2-urne do 8-urne. Izbrala sva zlato sredino, kupila karte in se odpravila do začetka. Na pomolu sva počakala na čoln, ki naju je odpeljal čez jezero, kjer sva lahko pot nadaljevala peš. Pot naju je vodila ob jezerih, po ozkih poteh in mostičih. Pogled na turkizno vodo in prečudovite slapove, ki združujejo posamezna jezera je zares čudovit in pomirjajoč.
Lep pozdrav iz Plitvic,
Jerneja & Boris
