Friday, October 18, 2013

Lahkih nog naokrog

Po prevzemu štartnih številk sva imela še dovolj časa, da si ogledava mesto. Po mestu sva se večinoma gibala z javnim prometom, saj smo imeli udeleženci maratona popust pri nakupu kart.


Sicer pa je Amsterdam zelo prijazno in urejeno mesto do kolesarjev. V mestu je več možnosti za izposojo koles, priložnost pa sva imela tudi v kampu, vendar sva se vseeno odločila za javni prevoz.

Najprej sva se odpravila v sam center Amsterdama, kjer sva se sprehodila med kanali in uživala v pogledu na zanimivo arhitekturo.




Naslednja turistična točka je bil Museumplein. Tukaj se nahajajo trije večji muzeji: Rijksmuseum, Stedelijk muzej in muzej Van Gogh.



Največ turistov pa se je gnetlo pri znanem znaku "I Amsterdam", kjer smo vsi poskušali ujeti dobro fotografijo. Predvsem poskušali. Kako nama je uspelo, pa presodite sami.




Ker sva bila že malo utrujena, sva se odločila, da greva nazaj v center na kavo, saj si želela ogledati zloglasni Red district v večernih urah. Še prej pa sva se sprehodila skozi Vondelpark. Naj bi bil eden izmed lepših v Amsterdamu. Midva sva navajena zelenih parkov in okolice Berlina, tako da naju ni preveč impresioniral.




Končno sva prispela nazaj v center mesta in začela iskati kavarno. To ni bilo tako lahko, kot si morda predstavljate, saj Coffee Shop v Amsterdam predstavlja lokal, kjer strežejo alkoholne pijače in legalizirane "zelene" izdelke. Z malo vztrajnosti nama je le uspelo priti do kave. Prave kave.


Pozdrav iz Amsterdama,

Jerneja in Boris

7946 in 5650 v kampu

V jutranjih urah sva priletela v glavno mesto Nizozemske.



Ko sva končno osvojila sistem javnih prevozov v Amsterdamu, sva z lahkoto našla svoj hostel. Le ta leži na južnem delu mesta. Takoj sva ugotovila, da gre pravzaprav za kamp, ki ima postavljene statične hišice z ležišči. Proti doplačilu sva lahko spala v ogrevani hišici.





V kampu so bile seveda skupne kopalnice in stranišča. Kar pa je najbolj zanimivo, da tuši delujejo na žetone. En žeton stane 1 evro in v zameno za ta žeton teče iz tuša mlačna voda naslednjih 6 minut. Zato je bilo umivanje prav posebna izkušnja, ker nikoli nisva točno vedela koliko časa bo voda še tekla.

Da vse se lahko dobro najedla je poskrbela dotrajana, a dobro opremljena skupna kuhinja z jedilnico.


Amsterdam bo letos prizorišče najinega vrhunca tekaške sezone, saj greva na 38. Amsterdamski maraton. Zato sva se takoj po kosilu opravila po štartne številke na glavno prizorišče, olimpijski stadion. Ob prihodu na stadion sva bila osupla nad velikostjo dogodka. Po vseh ulicah okrog stadiona so se valile množice tekačev, ki so hiteli po svoje številke. Da pa smo to prizorišče lahko našli, so poskrbele takšne in drugačne označbe.


Ni potrebno posebno poudarjati kdo je bil eden od glavnih sponzorjev.


Z zelo dobro organiziracijo smo dokaj hitro prišli do svojih štartnih števlik in kot se za Nizozemsko spodobi oranžnih majic.



Tudi za (virtualno) zabavo je bilo dobro poskrbljeno. Udeleženci maratona smo se lahko preizkusili v virtualnem teku skozi najbolj znana maratonska mesta sveta.


Za nagrado pa smo vsi sodelujoči dobili spominek.


Polna pričakovanja in zanimivih izkušenj vas pozdravljava iz Amsterdama,
Boris & Jerneja

Saturday, October 12, 2013

Japonska paša za oči, nos, ušesa ter brbončice

Berlin ponuja mnogo kulinaričnih užitkov, zato sva se odpravila v japonsko restavracijo.



Dotična restavracija naj bi slovela po tem, da naj bi kuhar spekel meso in zelenjavo kar pred gosti. Ko sva vstopila v restavracijo, so naju zelo toplo sprejeli in posedli za mizo. In res, mize v tej restavraciji so imele na sredini kuhalno površino.


Gospa je k mizi pripreljala voziček s pripomočki za kuho ter vsemi možnimi začimbami. Ko sva naročila najini jedi sva dobila njihovo tradicionalno kuharsko "oblačilo".



Za predjed sva dobila japonsko juho Miso. Že ta juha je nakazovala na božansko pojedino. Tofu iz juhe se je kar topil v ustih. Kaj takega do sedaj nisva bila deležna.


K hrani pa se prileže japonski čaj...


... ter japonsko pivo.


Preden je kuhar prišel na prizorišče so nama prinesli pokazat, kaj sva naročila oziroma kaj nama bodo pripravili.


Dobila sva krožnike, solato, dve vrsti sojine omake in seveda pribor, khm... lesene palčke.


Zatem pa je svoj nastop pričel kuhar. Najprej je s svojim ritualom (beri metanjem lopatic v zrak in ropotanjem z njimi po plošči) ogrel sebe in pečico.


To je bila prava paša za oči ter ušesa. Zatem je sledila peka mesnega dela jedi.



Iz paše za oči in ušesa se je prelevilo v pašo za oči in nos. Ko opazuješ kuharja kako s strastjo pripravlja tvojo jed, neprecenljivo. S tem se nama je le še povečal apetit. Ko pa je meso obložil z začimbami...


... je sledila postrežba in napad na jagnjetino.


Da je pangin file ostal ravno pravšnji je kuhar dodal...


Sledila je priprava zelenjave.




Obložena miza, polne roke dela (eh te palčke...) so naju zaposlile kar za nekaj časa.


In sledilo je "opustošenje".


Da pa sva napolnila se zadnji prostor v želodčku pa je poskrbela pečena banana z medom.


ご多幸を祈る
Boris & Jerneja

Wednesday, October 9, 2013

With my feet in the air and my head on the ground

je odmevalo po Huxleys baru v Berlinu. Ena izmed najinih najljubših skupin Pixies, se je med svojo turnejo ustavila tudi v Berlinu.



Vzdušje v baru je bilo prijetno. Nekoliko spominja v ljubljansko Cvetličarno.


Za Pixies je značilno, da ne igrajo na stadionih, vendar po manjših barih za manjšo publiko. To pa seveda pomeni, da so karte hitro razprodane. Midva sva imela srečo v nesreči. Pixies so v Huxleysu nastopili že v torek in koncert je bil seveda takoj razprodan, vendar so v sredo nastopili še enkrat in imela sva srečo - na volji je bilo še nekaj kart.


Takoj ob vhodu sva zagledala prodajalno s sendviči, kar naju je oba presenetilo.


Ko sva se malo razgledala naokoli, sva našla tudi "spominke".



Za ogrevanje nestrpnih fanov je poskrbela skupina Yuck, ki ima ravno tako žensko basistko.


Preden so Pixies prišli na oder, so tonski mojstri poskrbeli še za zadnje detajle, da bi koncert lahko potekal brez zapletov.


Nato pa prava stvar. Kot vedno, tudi tokrat vrhunsko izdelan nastop v živo. Razočarala ni niti "nova" Kim na basu. Seveda smo pogrešali stare komade kot so Gigantic, v katerem Kim blesti, vendar so se odkupili z novim materialom kot je Bagboy, s katerim ostajajo zvesti svojemu alter rock zvoku.






Lep pozdrav,

Jerneja & Boris