No pa je prišel čas "dopusta", počitka in čiste uživancije. V sredo, 27.6., sva iz Chiang Mai-a odletela na južni del Tajske v Phuket. Ker je to mesto znano po obilju turistov in prekrokanih nočeh sva se odločila, da si poiščeva mirnejši kraj za počitek. Z avtobusom sva se odpeljala 80 kilometrov severneje, v potapljaško vasico Khao Lak. Ta vasica je bila polna vseh vrst prenočitev in potapljaških centrov. Komaj sva našla en odprt potapljaški center in bili so naju zelo veseli. Zakaj? Izvedela sva, da v tem času tam ni sezone, ker je potapljanje takrat v tam zelo znanem otočju Similan prepovedano. Morske živali se namreč v tem času drstijo oziroma razmnožujejo, zato se jih ne sme motiti. Poleg tega pa je morje zelo razburkano, zato bi bilo potapljanje dokaj nevarno. Nama pa se je zdelo zelo čudno zakaj je ta vasica, ki je tako znana kot odlična potapljaška destinacija, tako prazna, bolje rečeno kot vasica duhov. Nikjer nikogar in večina prenočitev in potapljaških centrov je bila zaprtih. A v izbranem potapljaškem centru so nama zelo pomagali in šli na roko ter nama ponudili organizirano celodnevno potapljanje. In rezervirala sva si dva celodnevna potapljanja, za 29.6. ter 1.7..
V prostem času pa sva raziskovala okolico. Po plaži sva hodila tako dolgo, da sva prišla do zelo "high-end" hotela. Vstopila sva v njihovo zasebno plažo. Ker ni bilo sezone, je bil hotel skoraj prazen. Hotelski kompleks je bil poln lepo oblikovanih palm in ležalnikov, na sredimi pa je imel ogromen bazen. Da pa se je ta hotel izkazal v polni moči, je bil bazen dvonadstropen. Tla bazena so bila narejena iz drobnih barvnih kamenčkov, ki so bili oblikovani v vzorec hotela. Nikogar nikjer, zato sva si postregla lagodje, ki nama je bilo ponujeno. Skoraj celodnevno kopanje v bazenih naju je pošteno uničilo. Zvečer sva si poiskala domačo restavracijo, kjer so pripravljali zelo dobre (sveže) in seksi rakce. Jedla sva jih dan in noč na tisoč in en način. Nisva se jih morala najesti. Za večerno popestritev sva našla bar, v katerem so imeli igro imenovano jenga. Seveda sva si jo prilagodila in postala prava atrakcija v vasi. Vsi so naju poznali, prevsem so naju bili veseli natakarji v tistem baru, s pozdravi pa niso skoparili niti redki turisti.
Prišel je petek, 29.6.. Zgodaj zjutraj naju je čakal prevoz pred hostlom. Odpeljal naju je do pristanišča v Phuketu in odpluli smo do otoka Kho Rachai Yai in Kho Rachai Noi.
Potopi niso bili zelo globoki, ker so korale večinoma na globini 10 + nekaj metrov. Zato je bila maksimalna globina vseh treh potov od 15 do 18 metrov. Videli pa smo polno vseh vrst, oblik, barv in velikosti rib. Med bolj težko najdenimi in poznanimi ta dan so bili: barakuda, več vrst moren in morski bič. To je res nekaj neverjetnega, kaj vse premore tamkajšno morje. Ni čudno, saj ima morje 29°C in pri vidljivosti 20 metrov lahko kaj hitro opaziš premikanje v daljavi ter priplavaš tja. Večina okoliških potapljaških centrov je v lasti tujcev, predvsem Evropejcev. Zato sva lahko med plovbo prisluhnila angleško govorečim vodičem, ki so obujali spomine na leto 2004, ko je tu udaril tsunami. Nekateri so razlagali, kako je bilo pod vodo, ko je prišel val, medtem ko so drugi govorili o občutkih na čolnu. Bilo je tako grozno, da naju je oblila kurja polt. Tako doživeto in prepričljivo so govorili o tem, da sva se čutila, kot del njihove zgodbe. Zvečer sva prispela nazaj v hostel, kjer sva zaradi utrujenosti izpustila partijo jenge.
Zamujeno jengo sva nadomestila naslednji dan. To je bil dan regeneracije. Po celodnevnem počitku in uživanju sva naposled dočakala drugo celodnevno potapljanje. Tokrat smo se odpravili na druge lokacije: Koh Dok Mai, Koh Bida-Nok in Koh Bida-Nai.
Potapljali smo se okrog zgoraj slikanih tajskih čudesih. Te anomalije v morju so imele zelo močen tok, zato smo morali potop pravilno načrtovati ter izkoristiti tok v našo prid. Vidljivost je bila spet odlična in prav tako temperatura morja. Zato smo se kar podali na lov za novimi izkušnjami. In res, bili smo priča morskemu konjičku, morenami in morski želvi. Kar naenkrat je najin vodič po vodo začel vzbujati pozornost, da bi ga pogledala. Uspelo nama je in v daljavi nama je pokazal grebenskega morskega psa. Fuuuuffff! Tik preden smo zaključili zadnji potop pa se nam je pred maske prikazal ogromen ligenj.
Teh doživetji se enostavno ne da opisati z besedami. Zato se zagotovo še vrneva na potope v otočje Similan, seveda ko bo sezona (nekje med koncem novembra in začetkom aprila).
Lep pozdrav iz Khao Lak-a,
Boris & Jerneja
No comments:
Post a Comment