Ko ste v Berlinu, se pogovarjajte kot Berlinčani

Prvi teden v novi službi, pa se že občuti ogromna razlika v načinu razmišljanja med Slovenijo in Nemčijo.

Prva zelo očitna razlika je, da se vsi držijo pravil. In ja, pravila so zato, da se jih spoštuje in ne krši. To se lahko opazi na vsakem koraku. Zato na cesti redko kdo vozi prehitro. Ko se na semaforju prižge rdeča luč se vsi avtomobili ustavijo (nihče ne prevozi rdeče luči, kot se to pogosto dogaja v Ljubljani). Ko pa se na semaforju prižge zelena, pa je potrebno v isti milisekundi speljati, sicer so vsi zelo nestrpni in takoj začnejo trobiti. Kar nakazuje, da te družba zelo hitro izloči, če se ne držiš njihovih pravil. Lep primer se nama je zgodil, ko sva se po centru Berlina vozila s kolesi. V Sloveniji je v mestih največkrat kolesarska steza na pločnikih. Če pa steze za kolesarje ni, se ponavadi vozimo s kolesom kar po pločniku, med pešci. V Berlinu pa je kolesar enakovreden avtomobilu, zato se s kolesom po Berlinu vozi po desni strani ceste. Le redko kje je posebej označena kolesarska steza. Seveda tega nisva na začetku vedela, zato sva se malo vozila po cesti in malo tudi po pločniku. Med vožnjo po pločniku je kar naenkrat starejši gospod brcnil Borisovo kolo in po nemško vpil nanj. Ker Borisu ni bilo nič jasno, se je skoraj ustavil in v tistem trenutku je ta isti gospod brcnil še drugič v kolo tako, da je Boris padel s kolesa. Gospod je želel povedati, da to ni cesta ter da na pločniku s kolesom nimava kaj iskati. Lahko bi sicer izbral drugačen način izražanja, po drugi strani pa je bila to zelo zanimiva izkušnja za naju. In ta izkušnja potrjuje, da te družba kar se da hitro izloči, če se ne držiš pravil.

"when in Rome, do as Romans do"

Druga razlika, ki bi jo izpostavila je odprtost. Berlin je mesto različnih kultur in ljudi. Zato Berlinčane zanima samo vsebina, ne glede na to kakšne oblačila imaš na sebi, koliko tattoo-jev ali uhanov imaš ter kakšna je barva tvoje polti. To se odraža predvsem na delovnem mestu. Lahko pridejo še tako pomembni partnerji na sestanek, "dress code" ni potreben. Ter ne glede na to katero razcefrano majico imaš oblečeno, še vedno si enako dober zaposleni.

"Berlin je primeren za vsakogar"

Komunikacija. Dvosmerna! Ta značilnost je sicer povezana predvsem z delovnim okoljem. Od zaposlenega se pričakuje, da se bo o težavah, idejah, željah, potrebah, skratka o vsem kar se tiče delovnega okolja, pogovoril z ostalimi. V primeru, da pride do neke težave (ker je povsem normalno) se lahko zaposleni kadarkoli pogovori s svojim nadrejenim in komunikacija poteka dvosmerno. Nadrejeni posluša podrejenega in nato obratno. Nemci se očitno zavedajo, da je za veliko problemov kriva slaba (enosmerna) komunikacija znotraj podjetja. Zato tu lahko podrejeni (brez zadržkov) pristopi do nadrejenega in se dejansko pogovorita (in si ne sadita rožic). Posledica tega pa je, da klima v podjetju veliko bolj sproščena in primerna za nove podvige.

"zaposleni se med seboj pogovarjajo"

To se le tri zelo zanimive lastnosti, ki so na naju pustile največji vtis v tem prvem tednu. Naslednjič pa se odpraviva na potep in raziskovanje središča Berlina.

Lep pozdrav iz Berlina,
Boris & Jerneja

Prihod v Berlin

Po odtečenem pol maratonu v Radencih sva takoj začela s pakiranjem in pripravo na selitev. Končno je napočil čas, da zaživiva novo in predvsem lepše življenje, kot pa nama ga v tem trenutku ponuja Slovenija. Za najino novo bivališče sva si izbrala prestolnico Nemčije s 3,5 milijonov prebivalcev, Berlin. Domujeva v zelo mirnem okolišu imenovanem Weissensee, ki je od centra Berlina oddaljeno le kakih 7 kilometrov.



Pogled iz okna najinega novega doma izgleda nekako takole.

Pogled na levo

Pogled na desno

Blok v katerem imava stanovanje izgleda nekako takole.

Lastnik te stavbe se zelo trudi, da nam stanovalcem nudi čim boljšo domačnost. Zato je za stavbo uredil zelenico, na njo postavil klopi in mizo ter čist nov žar.

Ulica na kateri živiva pa izgleda...

Kot sva že omenila je najina nova okolica dokaj mirna. Poleg mirnosti pa ponuja celo vrsto atrakcij, med katerimi je glavna zagotovo Belo jezero. Okoli tega jezera se sprehaja, teče ali preprosto sonči polno Berlinčanov. Jezero krasi veličastna fontana. Pot okoli jezera pa je približno 1 kilometer dolga.

Glavna ulica imenovana Berliner Allee ponuja vse potrebno za preživetje.

Zelo blizu najinega doma je znamenito judovsko pokopališče, ki je sicer dokaj obiskano, a kljub temu zapuščeno.

Kaj kmalu po vselitvi v novo stanovanje sva bila nekako odrezana od sveta. Bila sva namreč brez interneta. In kar se je dalo hitro, sva odhitela do ponudnikov interneta, si enega izbrala ter uredila internet. Nakar prodajalca vprašava koliko časa bo potrebno čakati na priklop in odgovor je bil šokanten: 3 do 4 tedne. Kaj? Nemogoče! V sodobni, urejeni državi se čaka na internet tako dolgo? Še bolj šokantne informacije pa sem bil deležen v novi službi. Dejali so mi, da imam še celo srečo, ker je velikokrat potrebno čakati tudi do 3 mesece. Ker je Deutsche Telekom lastnik vse internetne infrastrukture v Berlinu, zavlačuje s postopki priključitve interneta za ostale ponudnike. Sedaj lahko samo sediva, čakava in upava, da bo internet v najinem stanovanju res v 3 tednih. V tem vmesnem času bova pa poskusil urediti čim več papirologije, potrebne za življenje tukaj.

Do prihodnjič pa Grüße aus Berlin

Boris & Jerneja

Uradna otvoritev tekaške sezone: 33. MTS

Leto dni je naokoli in ponovno sva se odpravila na Maraton treh src, letos že 33. po vrsti, zaradi česar je najstarejši maraton v Sloveniji in med najstarejšimi v centralni Evropi. Bi bilo pa res škoda, da bi ga zamudila.



Da bi združila prijetno s koristnim, sva se ponovno odločila, da rezervirava vikend paket v termah. Letos sva se odločila za Hotel Diana v Murski Soboti, kjer sva uživala v čofotanju v bazenu in savnah.

Večer pred maratonom sva posladkala s tradicionalno prekmursko gibanico v slaščičarni Hotela Diana. Po pričakovanjih je bila odlična. V hotelu so upravičeno ponosni nanjo.

Nastopil je Dan D. Zjutraj sva se navdušena zbudila, pojedla zajtrk in odpravila na prireditev.

V Radencih se organizatorji vedno zelo potrudijo in naredijo iz maratona celo prireditev, ki je zanimiva tako za tekače kot tudi za gledalce. Športniki si lahko kupimo športno opremo in dodatke ter razne športne napitke, gele in praške, medtem ko lahko gledalci uživajo v dobri hrani in pijači, godbi in nastopih na odru.

Vreme je bilo tudi letos super. Že ob 9h zjutraj nas božalo toplo sonce. Proga je bila speljana po levem in desnem bregu reke Mure. En krog (polmaraton) je znašal 21 km, kar je bilo za najino uradno otvoritev tekaške sezone čisto dovolj. Bolje pripravljeni tekači in predvsem bolj pogumni, pa so odtekli 2 kroga, kar je zneslo 42 km - čisto pravi maraton. Vzdušje na tekaških prireditvah je vedno fenomenalno. Adrenalin se čuti v zraku, vsi tekači pa navdušeno čakamo na strel, da se lahko poženemo na preiskus s samim sabo. Ob progi domačini veselo navijajo za nas in nam s tem vlivajo dodatno in včasih tudi potrebno energijo. Ob progi je na vsakih nekaj kilometrov okrepčevalnica, kjer si tekači malo odžejamo z vodo ali športnimi napitki. Na voljo pa so tudi sladkorne kocke, limone, pomaranče, banane in gobice prepojene z vodo za brisanje potu. Najboljši del proge pa so zagotovo tuši. Ni nič boljšega, ko sem med tekom po razbeljenem asfaltu in pod vročim soncem poženeš skozi tuš. In potem končno nastopi - cilj.

Ko stečeš v ciljno ravnino, takoj pozabiš na bolečino in vročino in veš, da je bilo vse vredno. Za nagrado in trud pa te v cilju čaka še spominska medalja. Nasmehi in ponos na obrazih tekačev so preplavili Radence. Neprecenljivo!

Tiste, ki so pa prepočasi tekli, je pa doletela drugačna usoda.

Lep pozdrav iz Radencev,
Jerneja & Boris

Madžarsko morje

Po lanskoletnem vzoru, sva se tudi letos odločila, da prvi maj proslaviva ob jezeru. Letos sva se odpravila na Madžarsko na Blatno jezero oz. Balaton. Trodnevni izlet sva preživela v kraju Siofok.


Prikaži večji zemljevid

Pa pojdimo!

Pot so nama krajšala čudovita polja cvetočih oljnih repic.

Ko sva prispela, sva se nastanila v hotelu in se najprej odpravila na kosilo. Privoščila sva si lokalno hrano, in sicer slavni golaž ter teletino z njoki.

Po obilnem kosilu sva se odpravila še do jezera, ki je bilo polno labodov.

Naslednji dan sva se z rolerji odpravila v raziskovat mesto. Tudi za ta izlet sva naročila lepo vreme in k sreči naju je sonce poslušalo.

Najprej sva se ustavila na sejmu oldtimerjev.

Na stojnici na sejmu sva poskusila lokalno specialiteto langos - to je ocvrto testo, ki ga namažejo s kislo smetano in posujejo z naribanim sirom. Njami....

Po sejmu pa sva se odpravila v center mesta Siofok. V samem jedru mesta se nahaja 100 let star vodni stolp, na katerega so domačini zelo ponosni. V stolpu je tudi turistična točka. Siofok je namreč ena izmed najbolj priljubljenih turističnih destinacij na Blatnem jezeru v visoki sezoni.

Najbolj zanimiva zgradba v mestu je zagotovo luteranska cerkev.

Po nekajurnem rolanju sva bila že pošteno utrujena, zato sva odločila, da se vrneva k jezeru in ohladiva noge. Kljub zelo toplemu vremenu, je bila voda še vedno precej hladna. Ampak naju to ni ustavilo. Kdaj pa bova še imela priložnost stati do pasu v vodi skoraj en kilometer od obale?

Zvečer sva se udeležila zabave ob prazniku dela, ki je potekala na prostem ob jezeru. Uživala sva v glasbi in dobri hrani.

Tole pa je zelo okusna madžarska slaščica - kalacs. Pečejo ga na lesenem ročaju nad žerjavico. Ko je pečen, ga povaljajo v sladkorju ali kakavu, vanilijevem sladkorju, kokosu ali nama najljubšemu cimetu.

Lep pozdrav iz Siofoka,

Jerneja & Boris