Oda slonu

Slon. Največji kopenski sesalec. Skoraj 5 ton težak vegetarijanec. V višino lahko azijski slon meri tudi 4 metre. Ta ogromna žival skriva v sebi nekaj gracioznega. Včasih so jih Tajci udomačevali zato, da so jih uporabljali kot delovno silo - predvsem v lesni industriji. Slon je zelo močna žival in lahko veliko pripomore pri težkem delu. Vendar pa ni vsemogočen. Lahko se poškoduje, z leti izgublja svojo moč in včasih ga zato lastnik zapusti.

Lek Chailert je pred približno 20-imi leti ustanovila Elephant Nature Park in midva sva se odločila, da ga obiščeva. Elephant Nature Park je rehabilitacijski center, kjer se nahajajo sloni, ki jih je Lek bodisi rešila bodisi odkupila. Odločila sva se, da bova en dan preživela kot prostovoljca v tem centru. Zjutraj so naju prišli iskat pred hostel in odpeljali smo se proti ENP. Na poti do parka, smo si ogledali film o njegovi ustanovitvi. Ko smo se vsi prostovoljci zbrali pred parkom, so nas pospremili do "shrambe", v kateri se je nahajala hrana za slone. Tu so bile ogromne količine banan, lubenic in buč. Sledil je zelo zabaven podvig - hranjenje slonov. Pospremili so skozi stavbo na balkone, ki so bili približno 2 metra dvignjeni od tal. Za našo zaščito pa so imeli leseno ograjo. Slone hranijo vsak dan ob istem času, hkrati pa jih na čas kosila opomnijo še z glasno sireno. In tako so proti nam pridrveli lačni sloni. Občutek je res izjemen. Med hranjenjem nam je vodič pojasnil zgodbe nekaterih slonov. Kar nekaj slonov je slepih, zaradi mučenja, saj si je na tak način najlažje podrediti tako velikansko žival. Z ostrimi sulicami jih zbadajo v oko, saj jih hočejo na tak način spodbuditi, da iz sebe stisnejo zadnje atome moči. Vendar jih na ta način tudi poškodujejo, saj oslepijo in potem slon ni več uporaben. Lek poskuša take slone najti (ponavadi domačini sami prijavijo take nasilne lastnike) in prepriča lastnika, da ji slona podari in mu tako omogoči mirno "upokojitev" v njenem parku. Kadar se lastniki ne pustijo prepričat, slona kupi. Včasih tudi to ne pomaga in tako nekateri sloni ostanejo v nasilnem okolju. ali pa jih lastniki izpustijo v džunglo, kjer slon ponavadi pogine, saj ne zna več skrbeti zase.

Ko smo nahranili lačne slone, smo se premaknili v hlev, kjer nas je čakala mlada družinica, prav tako zelo lačna. Opozorili so nas, da so mladički zelo izbirčni pri hrani, vendar naj kar vztrajamo.

Ko so bili vsi sloni siti, jih je bilo potrebno okopati. Napotili smo se proti reki, kjer je vsak dobil svoje vedro in svojega slona in tuširanje se je začelo. Ne vem, kdo je bolj užival mi ali sloni. :)

Med tuširanjem sva spoznala slonico "Chilly". To je že starejša predstavnica slonjega parka. Imela je zlomljen kolk. Ker je oslepela (zaradi nasilnega lastnika) je postala neuporabna. Da bi lastnik imel še kaj od nje, je hotel njenega potomca, vendar jo je samec poškodoval - zlomil ji je kolk. Na srečo je Lek prepričala lastnika, da si Chilly po vsem težkem delu in fizičnih hibah, ki jih ji je povzročil zasluži lepo upokojitev z drugimi sloni, kjer se lahko brezskrbno giblje. Nekateri sloni, ki so bili žrtve človeškega pohlepa, izgubijo zaupanje v ljudi in so lahko nevarni. Vendar ne Chilly. Ta slonica se nama je globoko vtisnila v spomin. Bila je zelo prijazna, pustila se je "božat", umivat, hraniti čisto od blizu... Neverjetno, kako izjemno ljubeče so lahko te živali.

Ko smo okopali naše slone, se je moral skopat še največji frajer v parku - Hope. Ta samec je bil rešen še kot mladič. Ker je bil ravno v slonji puberteti in so mu nagajali hormoni, smo se morali umakniti, ker je zelo nevaren. V hipu bi nas lahko pomendral. Iz balkona smo opazovali kako sta se od daleč približevala Hope in njegov mahout. Kaj takega še nisva videla. Bolj, ko sta se približevala reki, hitrejši je bil Hope. In naenkrat skok v globoki del reke, kjer se je potapljal in obračal, skratka zganjal pubertetniške vragolije, dokler se ni naveličal in odkorakal ven iz vode.

Na drugi strani parka je bila slonja bolnišnica. Tam so oskrbovali slone - ponavadi, ko so prišli v park, saj so bili dostikrat ranjeni ali pa so imeli hude odrgnine na nogah od verig. Ena izmed najbolj zanimivih stvari je bila ta, da slone držijo v ujetništvu preprosto z zanko okoli ene same noge! Temu procesu, ko "zlomijo" slona in ločijo njegovo dušo od telesa rečejo phajaan. In ko si tako podredijo slona, je dovolj ena sama zanka okoli gležnja.

Pogostili so nas še z vegetarijanskim kosilom in nato so nas odpeljali v posebno sobo, kjer smo si ogledali film o procesu phajaan. Po filmu so nam povedali še nekaj (že znanih) dejstev o slonih in pokazali njegov ogromen zob.

Po res lepem druženju s sloni, je sledilo težko slovo. Dobila sva pravi slonji poljubček v slovo in obljubila, da ponovno prideva.

Lep pozdrav iz Elephant Nature Parka,

Boris & Jerneja

Črnobeli tiger

Od kar sva prispela v Chiang Mai sva si na zahodni strani mesta ogledovala hrib, ki se razprostira nad mestom. Zato sva takoj po zajtrku najela skuter in se odpravila na bližnji hrib. Tik pod vrhom tega hriba je plato in na njem čudovit razgled na celo mesto.

Na vrhu pa naju je čakal lep budistični tempelj poln stopnic.

Po kosilu sva se odpeljala "po nakupih" na zahodni del mesta v največjo draguljarno na svetu Gems Gallery.

Žal notri nisva smela nič fotografirati. Ker sva bila turista, so naju "nosili po rokah". Takoj ko sva stopila skozi vrata, naju je pričakala prodajalka, ki naju je spremljala in usmerjala po draguljarni. Najprej smo se sprehodili skozi prostor v katerem so oblikovali drage kamne in predelovali žlahtne kovine. Nato pa sva vstopila v glavni del stabe, prodajalno. V velikosti hale so se svetile vitrine polne dragih in poldragih kamnov nadetih na vsemogoče oblikovane žlahtne kovine. Edino kar lahko rečeva je: ni da ni. Če slučajno željenega motiva prstana ali ogrlice niso imeli, bi lahko počakala 15 minut in bi ga/jo nama naredili. Osupljivo in dih jemajoče. Ko sva se sprehajala po prodajalni in si ogledovala mojstrovine je poleg dodeljene prodajalke za nama hodila tudi nekakšna čistilka. In vedno ko sva se kje za hipec ustavila in si ogledala prečudovit nakit, je za nama prišla čistilka in zloščila vitrino. Na sredini prodajalne je bil ogromen akvarij z ribami. Nikjer še nisva videla tako velikega in čistega akvarija. To je bila predvsem nepozabna izkušnja, paša za oči ter sanje o bogastvu.

Po kosilu sva si vzela trenutek za počitek, se sončila ob bazenu hostla, sanjala o diamantih, rubinih, ametistih in emeraldih odetih v zlato ali srebro.

Za zvečer sva si organizirala nočni safari. Že takoj ob prihodu k vhodu v safari naju je čakala prosto sprehajoča divjad. Bila je posod, na cesti, na parkirišču, povsod.

Največja atrakcija tega tega safarija je bil bengalski (beli) tiger. Imeli so jih kar nekaj in (še sreča) zaprte v kletkah.

Začelo se je temniti zato sva se pripravila na akcijo. Še prej pa sva se sprehodila naokoli in si ogledala živali v kletkah. Večino jih sploh nisva videla, ker je bilo že preveč temno. Ko sva prišla naokoli se je začel šov. Na plesišče je pritrobil slon in odplesal svojo točko.

Njemu so sledili transvestiti (oz. "Ladyboy-i", kot jim rečejo na Tajskem), ki so se prav tako pokazali v svoji točki.

Med plesnimi točkami so imeli glasbo zelo na glas. Vse lepo in prav ampak kaj pa živali? Ali to nič ne moti živali? Kakorkoli, odpravila sva se na safari. Na postajališču, kjer smo se vkrcali na vagone vlakca, so prodajali hrano za živali. Z vlakcem smo se peljali po cesti, vstopali v različne koridorje z živalmi. Domnevno nenevarne živali so bile izpuščene in so lahko prišle čisto do nas, medtem ko so bile nevarne živali v ogradi. Večina turistov na vlakcu je kupila hrano za živali. Prav tako so to storili turisti, ki so sedeli pred nama. Bila je družina z dvemi otroki. Pri eni od divjadi so se začeli jeleni prerivati in boriti za hrano, ravno pri tej družini, zato sva bila v prvi vrsti, ko se je to dogajalo. Mamo je eden od jelenov sunil in s tem je tudi zamajal celoten vagon. Družini pred nama se je to zdelo zelo smešno. Ne veva, če je to, da se živali sprehajao prosto med turisti sploh primerno, glede na to da se turisti "ne znajo obnašati". Končno sva varno prispela na cilj, se izkrcala iz vlakca in bila vesela, da sva na trdnih tleh.

Za konec pa sva bila priča še enemu dogodku, ki pa je dokončno izpodkopal kredibilnost celotnega safarija. Množica ljudi je bila pred neko hiško in vsi so strmeli skozi steklo vanjo. Končno sva se prerinila do stekla in videla kako turiste spuščajo k mladiču bengalskega tigra. Prišli so štirje močni moški, prijeli mladiča, vsak za eno šapo ter ga postavili na prostor za slikanje. V gobček so mu porinili flaško z mlekom, da je bil kolikor toliko pri miru. Nato so plačali in vstopili oče, mama in otrok ter se posedli okrog mladička. Vse skupaj je poslikal nejeti fotograf in mastno zaračunal za slike. V Lonely Planet-u pa sva prebrala, da so zvetišča za tigre kredibilna le tista, v katerih tigri ne hodijo ob ograji gor in dol (to pomeni nelagodnost in negotovost) ter tista, pri katerih se ne moremo slikati z mladiči. V mleko mladiča dajejo pomirjevala, da je vsaj malo pri miru. Ker za vse mladiče mačk je znano, da so zelo živahne in se zelo rade igrjo, skačejo in kobacajo.

V tem safariju so zelo grdo delali z živalmi, zato nama je bilo vsakega tajskega bath-a škoda pustit tam. Vozniku sva dejala, da bi rada takoj odšla domov in da je to zelo neprimerno. Očitno je bil navajen pritožb, ker je vse skupaj sprejel dokaj hladno.

Lep pozdrav iz Chiang Mai-a,

Boris & Jerneja

Nedeljska večerja

Nedelja popoldan oziroma zvečer je za mesto Chiang Mai prav poseben čas v tednu. Povsem običajna ulica se spremeni v popoldansko/nočno tržnico. Približno 1 kilometer samih stojnic z vsemi možnimi stvarmi. To je priložnost za domačine (in seveda tudi za turiste), da si vzamejo čas zase oziroma za svoje družine in se dobro najejo ter si kupijo mogoče nove čevlje, mogoče nakit ali kar si pač zaželijo.

Za naju so bila zanimive predvsem stojnice s hrano. Bila sva sestradana po adrenalinskem dnevu zato sva si najprej morala izbrati večerjo.

Stojnic je bilo res ogromno. Na vsakih 5 metrov je zadišalo po kakšni dobri tajski hrani. Zato sva imela težave pri izbri večerje. Večina hrane na stojnicah je bila sveže pripravljena. Nakar sva prišla do zmagovalne stojnice. Občutek je bil, kot bi zadela na loteriji (no, pa saj ne, da bi vedela kakšni občutki so to, ampak misliva, da kar zelo podobni).

Suši na 100 in en način. Njami! Komaj sva si pustila malce prostorčka v najinih želodčkih za sladico.

Pa še dve zelo zanimivi jedi, ki sva jih našla prepozno, da bi jih poskusila. Pečen tofu s tajsko omakico.

Na tem mestu so besede odveč.

Za piko na i tega dneva sva se še sproščala.

Tajske maserke so zelo grobe, no pa saj taka tajska masaža mora biti.

Lep pozdrav iz Chiang Mai-a,

Boris & Jerneja