Tarantele so zelo družabna bitja, vedno imajo prijatelja blizu

Čas je bil, da zapustiva Bangkok in se odpraviva na lov za ostalimi tajskimi lepotami. Za naslednjo destinacijo sva si izbrala najstarejši nacionalni park Khao Yai. Po zajtrku sva se vkrcala na lokalni avtobus in se odpeljala proti željenemu cilju.

Z avtobusom sva se pripeljala do mesta Pak Chong. Na "avtobusni postaji" (telefonska govorilnica, trije plastični stoli in koliba v kateri prodajajo karte za avtobus) bi morala poklicati v hostel. Problem pa je nastal, ker nihče na tisti tako imenovani avtobusni postaji ni znal angleško. Končno sva s pomočjo Lonely Planet-a, kretenj in veliko poskušanja uspela pojasniti nekemu domačinu, da je poklical v hostel in se dogovoril, da naju pridejo iskat. Seveda on je z njimi govoril v tajščini in potem vse skupaj "povedal" še nama. Razumela sva ga prav toliko, kot je on razumel naju. Nekako nama je uspel povedati, da morava počakati na postaji nekaj časa, da naju pridejo iskat. In po dolgem čakanju v negotovosti ali smo se prav zmenili ali ne, je končno prišel uslužbenec hostla s pickup-om ter naju odpeljal v hostel.

Prispela sva ravno dovolj hitro, da sva pojedla porcijo tajskih nudelcev in odšla na popoldansko avanturo. Z lokalnima vodičema iz hostla smo se v dobro poznanemu pickup-u odpravili na pot. Z nama sta se v zadnjem delu pickup-a stiskala še dva para, očitno iz Evrope. Več o njiju kasneje. Nenadoma je voznik silovito uporabil zavoro in oba vodiča sta skočila iz avta ter stekla v gozd. Nakar je eden od vodičev imel v roki reci in piši kačo. Je bila strupena ali ne? V bistvu niti nočeva vedeti.

Kar naenkrat vodič skoči na tla in v roki ima že naslednjo žival (neke vrste gosenica, stonoga, žival z oklepom,...), ki smo jo prav tako vsi valjali po rokah.

Po uspešni vrnitvi kače in stonoge v divjino smo se odpravili do jame netopirjev. Blizu jame so imeli budistični menihi svoj tempelj. Vodič nam je povedal, da hodijo menihi veliko v to jamo netoprijev in meditirajo oziroma se sproščajo. Prišli smo do vhoda v jamo.

Malce z zadržkom smo se spustili v jamo. Kar naenkrat začne po nas kapljati dež oziroma vlaga in pod nogami nam je škripalo. Vodič nam pove, naj posvetimo v strop in videli smo...

... strop poln netoprijev. To kar je kapljalo po nas in kar je škripalo pod našimi stopali so bili iztrebki netopirjev. Eden od vodičev je za hip pobegnil naprej v jamo, medtem nam je drugi razlagal o vrsti netopirjev in njihovem življenju. Zatem pa se mu drug vodič približa ter mu nekaj prišepne v tajščini, posveti z lučko na svojo roko in na njej nova žival, ki jo je vodič poimenoval "spookito" (strašna žival). Ja in res je bila malce strašna. Vodič nam je dejal, da se prehranjuje z insekti in turisti. Bil pa je neka mešanica med pajkom, rakom in škorpionom.V glavnem grd kot... spookito. In sledil je ulov naslednje jamske živali.

To naj bi bila ena izmed najbolj strupenih živali na svetu. Nekakšen gigantski insekt z ogromno nogami. Po tleh je bilo polno zelo gostih pajkovih mrež, ki so vodila v nekakšna zatočišča. Vodič se je na vse presege trudil, da bi našel tarantelo. Kar naenkrat pa Jerneji reče: "Skoraj bi pohodila tarantelo. Brez skrbi tarantele so zelo družabna bitja, vedno imajo prijatelja blizu.". Od takrat sva si neprestano svetila z baterijo pod noge. Sploh naju ni zanimalo, kaj vodič govori in sva kar se da hitro zbežala iz te jame.

Začelo se je večeriti zato smo odhiteli do naslednje razgledne točke. Parkirali smo sredi makadamske ceste ob vznožju nekega hriba. Vodič je namestil stojalo z daljnogledom in ga uperil v hrib. Med našo malico-to-go je vodič zavpil: "Začenja se!". Vsi smo planili k daljnogledu in takrat se je začelo. Iz jame na hribu se je začela valiti gmota netoprijev. Ker se je mračilo smo se odpravljali na lov.

Na nebu se je valil gost, nepretran oblak netopirjev. Povedano nam je bilo, da je v jami približno 2 milijona netoprijev in da ta seansa odhoda na lov traja vsak dan približno 1 uro in 45 minut. To je bil res veličasten in nepresenljiv dogodek. Ko smo opazovali netoprije sva si z Jernejo izmenjala nekaj slovenskih besed in eden od naših turistov zakriči: "Susjedi!". Ja, eden od turistov je bil Hrvat, Goran iz Rovinja. Bil je tako vesel "pričanja po naše", da je svoj dragi dejal: "Sorry darling but this is my moment.". Našo dnevno avanturo smo zaključili v naravnih toplicah, drugače povedano šli smo na nočno kopanje. Sicer se nama je zdelo, da imamo vsi malce straha s tem nočnim kopanjem predvsem zaradi živali, ki smo jih videli.

Da pa je bil dan popoln smo si ob večerji privoščili nekaj piva. Goran nama je zaupal svojo zgodbo. Doma (na Hrvaškem) se je ločil in se na novo poročil s Tajko, s katero sta skupaj potovala po Tajski. Dejal je da se vidita približno 2x na leto po 14 dni. Enkrat pride on na Tajsko in sta skupaj. Naslednjič pride on na Hrvaško in sta skupaj. Poleg njiju pa je bil še par iz Danske. Skupaj so bili zelo prisrčna kombinacija in so nama popestrili večerne urice.

Lep pozdrav iz Khao Yak-a,
Boris & Jerneja