Čudovito nedeljo sva hotela izkoristiti kar se je najbolje dalo. Zato sva si v hostlu rezervirala celodnevni izlet po deževnem pragozdu.
Takoj po zajtrku sva se (končno) z normalnim avtomobilom peljala do roba mesta Chiang Mai, kjer pa se je takoj začel deževni pragozd. Kaj kmalu sva prispela do prve obljubljene dogodivščine na tem celodnevnem izletu. Jahanje slonov.
Vsak slon ima svojega skrbnika oziroma trenerja imenovanega mahout. Slon se odziva se le na ukaze svojega mahouta. Da sva se povzpela na slona, sva najprej morala na za to prilagojena postajališča. Slon se je na ukaz svojega mahouta postavil zraven postaje in splezala sva nanj. Super, sva si mislila, lep razgled in posebna izkušnja. In res je bila.
Ko se najin slon začel hoditi, se je sedlo začelo zelo nagibati v levo in desno. Zato je sedenje na takšen sedlu zelo razgibano oziroma dinamično. Midva sva imela že tako dovolj dela s tem, da sva na slonu lovila ravnotežje, slon pa je še neprestano prosil za pribolške.
Ker gre istočasno na pot več slonov s potniki na hrbtu, se celo pot prerivajo in borijo kdo bo prvi hodil. Nekajkrat je najin slon hodil čisto po robu poti, zato je bil pogled v stran zelo zaskrbljujoč. Če pa dodamo še posebne učinke migajočega sedla in nekajkratno hojo po klancu navzgor in navzdol... Ufff...
Ko sva končno prispeli do izstopne postaje, sva najprej potrebovala nekaj časa, da so se nama noge nehale tresti.
Izlet sva nadaljevala (na srečo) le na dveh nogah. Pet minutni sprehod po pragozdu naju je pripeljal do reke, ki sva jo morala nekako prečkati. O mostu ne duh ne sluha. Je bila pa tam neka jeklena kletka in čez vodo napeljane vrvi. Ja to je bil najin "most".
Na drugi strani reke naju je že čakal prevoz, ki naju je dostavil do vznožja razbesnele reke. Tu sva si nadela čelado, plavajoči jopič in v roke so nama porinili vesli. Ko sva v hostlu spraševala, ali potrebujeva obleke za preobleči oziroma ali potrebujeva kopalke, nama je bilo rečeno: "You might get wet" ali po naše: "Mogoče bosta malo mokra". Vzela sva nekaj oblačil za preobleči. Še dobro, ker kaj kmalu ko smo odraftali čez prve brzice, je vodič čolna kar naenkrat začel z veslom špricati naokoli po našem čolnu. Ko pa smo priveslali do naslednjega ovinka nas je za tem ovinkom pričakalo presenečenje. Do pasu v vodi so stali raftarji iz drugih čolnov. Oči so se jim kar posvetile, ko so videli naš čoln. Zapodili so se vanj in ga uspešno prevrnili in tako smo vsi preplavali določen del reke. Bilo je zelo adrenalinsko in zabavno.
Ko se je reka umirila, so nas presedli iz rafta na splav iz bambusa. Par sto metrov smo "raftali" na tem splavu. Zelo hecen občutek je raftati na splavu iz bambusa. Po uspešno prestani vožnji na vodi smo si zaslužili kosilo. Mizo so nam prekrili z eko prtom in jedli smo na totalen eko način (beri eko krožniki in eko pribor).
Naš izlet smo nadaljevali na malo manj adrenalinski način. Najprej smo si šli v tako imenovano Long neck village, ali po naše vas dolgih vratov. Tu si ženske dodajajo obroče med glavo in rameni, zato jim mišice v vratu skoraj zakrnijo. V primeru, da bi neki ženski, ki ima že več let te obroče, le te odstranili, bi si zlomila tilnik. Saj vrstnih mišic nima razvitih in bi ji težka glava padla. Nalaganje teh obročkov naj bi pripomoglo k plodnosti in naredilo ženske bolj privlačne za moške.
Za zaključek, sprostitev in pomiritev pa smo si šli ogledat farmo orhidej in metuljev. Zelo čudovito in dihjemajoče.
Kaj pa sva počela zvečer pa naslednjič.
Lep pozdrav iz Chian Mai-a,
Boris & Jerneja
No comments:
Post a Comment